Normalno je, da so otroci bolj stidljivi, ko se srečujejo z novimi situacijami in še posebej, kadar so z ljudmi, ki jih ne poznajo. Kljub temu ne bo vsak sramežljiv otrok sramežljiv odrasel.
Kaj lahko storijo starši, da pomagajo svojemu otroku, da premagajo stidljivost, je sprejeti nekaj preprostih strategij, ki lahko dosežejo dobre rezultate, kot so:
1. Prepoznajte okolje
Otroka v šolo, ki jo bo šel pred šolo, lahko pomaga pri zmanjševanju tesnobe, otroku se počuti bolj samozavestno in ima pogum, da se pogovarja s svojimi prijatelji. Dobro je, da se otroka vpišete v isto šolo kot nekdo, ki ga imate, na primer soseda ali sorodnika.
2. Govorimo v očeh
Oči v očeh kažejo zaupanje in ko starši govorijo s svojimi otroki, vedno gledajo v oči, otroci ponavljajo to vedenje z drugimi.
3. Potrpežljivost
Ne le zato, ker je otrok sramežljiv, da bo sramežljiva odrasla oseba, kar je bilo opaziti v preteklih letih je, da sramežljivi otroci, ko pridejo na stopnjo mladostništva in mladosti, se bolj nagibajo k temu.
4. Ne govorite, da je otrok sramežljiv pred njo
Ko imajo starši ta odnos, lahko otrok misli, da je nekaj narobe z njim, nato pa se umakne naprej.
5. Pozitivna ojačitev
Kadarkoli se otrok zrahne in postane manj sramežljiv, cenite svoj trud in se nasmejte, objemite ali recite nekaj podobnega »zelo dobro«.
6. Otroka ne izpostavljajte situacijam, ki ji ni všeč
Prisiljevanje otroka, da ples v šoli, lahko na primer poveča anksioznost, ki jo čuti in morda celo začne jokati, ker se sramuje in se počuti grozno.
7. Izogibajte se mešanju ali vedno z njo
Takšne razmere lahko otroka razjezijo in vsakič, ko se ta situacija ponovi, bo otrok postal vse bolj introvertiran.
8. Izogibajte se govorjenju za otroka
Starši se morajo izogibati odzivanju na otroke, ker s tem vedenjem ne spodbujajo, da bi premagali svoje strahove in mučenja ter se pogumno pogovarjali.
Stidljivost ne smemo obravnavati kot napako, vendar pa, ko začne škodovati življenju otroka ali mladostnika, je lahko sestanek s psihologom v pomoč, ker ta strokovnjak pozna posebne tehnike, ki lahko pomagajo premagati te težave, izboljšanje njihove kakovosti življenja.
Nekateri znaki, da je morda čas za iskanje psihologa, je, če je otrok nenehno sam ali nima prijateljev in je vedno zelo žalosten. Dober odmeven pogovor lahko pomaga razjasniti, ali otrok dejansko potrebuje strokovno pomoč ali je šele skozi fazo, v kateri je bolj ali manj pridržan.
